torek, 24. april 2012

..čas, hočem ga 30 ur v dnevu!..


Se vam je že kdaj zgodilo, da ste mislili da vas bo povozil čas? Ja, meni se ravno zdaj to dogaja…Toliko stvari se dogaja okoli mene, da jih več kot polovico enostavno preskočim…Predvsem lepih, norih, odštekanih stvari, do novih izzivov, ki se jih že takooOooooo veseliiiim!!:) Če bi začela naštevati bi mi verjetno pregorela tipkovnica…
…Saj ne da si ne bi želela, da imam pestro, polno, po domače povedano nafilano življenje.. samo, tu pa tam me preprosto zmanjka..Ne vem kaj naj naredim prej..pa ni tu, da si ne znam razporediti stvari.. že samo to ali naj grem prej pod tuš ali prej na WC imam dilemo..hec..ja ne vem kje bi še pridobila malo časa..
Potem pa pridejo dnevi, tedni ko si preprosto toliko freee, da ti že najeda..in ne veš kaj bi počel..Hodiš po hiši sem in tja, noter in ven, od računalnika do hladilnika, od postelje do kavča, ja saj paše to 1,  2 dni, potem greš pa že sam sebi na živce.
In ko hočeš naredi vse na enkrat,  se zbudiš cel zaspan od prejšnje neprespane noči, se urediš, sedeš v avto, greš do faxa, prideš domov ura 3..potem hočeš narediti vse kar si si zadal za današnji dan: od učenja, do pospravljanja, gledanja svoje najljubše telenovele – ja punce smo takšne, do brskanja po socialnih omrežjih kjer  tako ali tako nikoli nič pametnega ne izveš..samo kdo je s kom in kdo je šel narazen, ampak nas tako potegne notri, da je ura že 9 zvečer, potem te prime , da bi šel morda kaj speči je ura v hipu 11 zvečer, se spomniš, da si si dal obljubo da boš začel teči.. jah kdaj če ima dan samo 24 ur? ..kje so vmes še moji hobiji? Ne pridejo na vrsto.  Toliko je teh protestov, stavk…jaz bom štrajkala glede časa! Hočem ga vsaj 30 ur na dan! Zmankuujee mii ga zaaseeee!
Tako nekako je skozi delovne dni, jeeeej komi čakaš vikend, misliš kako boš opravil samo nujne stvari potem se posvetil samemu sebi, prebral kakšno dobro knjigo, naredil nekaj zase, si odpočil za naslednji delovni teden…že dobiš telefonski klic: bajba greva ven, greva u šopping, kava, sladoled, tortice… seveda cela vesela rečem jaaaaa, kdo bi se tega branil? Ženski popoldnevi so neprecenljivi..samo kaj ko zopet nisi naredil popolnoma nič… in zopet se ti vse prestavi za en teden naprej, tako je iz tedna v teden in meseca v mesec… vse lepo in prav, samo čas tako beži, da res ni se vredno ukvarjati s preteklostjo in ne prihodnostjo, živimo sedanjost. 

Toliko še imam želja kaj storiti v svojem življenju in vsak dan se mi porodi kakšna nova, se kakšna izpolni, se odpre nov izziv, nov projekt.. Super, samo časa ni in ni. In ja moja kitara že lep čas sameva.... Treba bo narediti kaj v tej smeri, čimprej, že danes..

Pred kratkim sem namesto 1-ke napisala 2-ko pred mojo starost…JAA ŽEE JAAA… in se spraševala kako je mogoče, da so leta tako hitro minila? Če sem se ravno rodila, se še spominjam kako smo se igrali v vrtcu, (pred očmi  imam še danes dogodke: kako sva z prijateljico večkrat pobegnili iz vrtca domov, ker sva imeli dobrih 50 metrov, kako sva komaj čakali dedka mraza, praznovanje rojstnega dne..itd.)  kakšne lumparije smo počeli v osnovni šoli, kaj šele v srednji.. Sploh se ne zavedamo, kako hitro čas beži, kako hitro bo napočil naš konec..
Vzemite si čas zase, za svoje potrebe, svoje hobije, svoje prijatelje, ker drugače vam bo čas vzel vse to..…za vse kar vas osrečuje, pa četudi je to skakanje po lužah. :) … storite to zdaj, bodite zdaj srečni, zadovolji veseli..nekoč bo prepozno.. Pravijo nikoli ni prepozno, samo zakaj bi čakali, če lahko to storimo zdaj?




torek, 14. februar 2012

..samo ena pohvla in...


Kako lahko samo ena, majhna pohvala razkrije del zelo pretresljive življenje zgodbe. Ja, je že res, da sem v današnjih časih ena redkih, ki z takšnim optimizmom in pozitivo gleda na svet. Ampak, da imaš še vseeno takšno voljo, željo.. po takšnih rečeh, ki se ti zgodijo v življenju, najprej pomagati, osrečevati druge okoli sebe, šele na 2 mesto postaviti sebe, kot jo ima ta gospa je pa res občudovanja vredno. Ko resnično misliš, da se ti je v življenju že zgodilo vse najhuje in da je mimo, da boš v preostanku svojega življenja živel mirno, v ljubezni, sreči, da boš v karseda najboljši telesni pripravljenosti-zdravje, se lahko zgodi prav nasprotno. Samo ena majhna neprevidnost ti spremeni tek življenja. Stvar bi bila veliko bolj preprosta, če bi ljudje bili malo manj obremenjeni, manj zaposleni, malo več potrpežljivi (ja vem, v današnjem času težko, ampak pravijo, da brez muje se še čevelj ne obuje), imeli več sočutja drug z drugemu, si vzeli več časa zase...itd. Lahko bi še naštevala in naštevala, a kaj ko marsikdaj poskušamo storiti prav vse to a preprosto ni časa.

No, da preidem na del njene zgodbe. Ker je v tem času, ko sedaj živimo toliko brezglavega divjanja, toliko nezgod se je tudi prav njej zgodila prometna nesreča. Žal, je tega čedalje več. Ker pa ni bila udeležena samo ona, je bilo še veliko huje, saj je šlo za njeno hčer. Sledile so številne operacije, pregledi pri zdravniku, terapije, "letenje" od zdravnika do zavarovalnice, kar že marsikdo od Vas ve, da ni luštno početje in velikokrat seveda tudi nepravično. (Pustimo zdaj to, ker nikoli ne bi prišli zadevi do dna) Ko po dolgem času vsaj malce lažje zadihaš, v njenem primeru po zelo zelo dolgih 6 mesecih, verjetno najdaljših v njenem življenju, pričakuješ, kar se da največjo podporo predvsem od bližnjih, družine in prijateljev. A kaj ko se na svetu dogaja tudi to, da ti najbližji v najtežjih trenutkih obrnejo hrbet, kljub temu, da si jih vseh 50 let "držal pokonci". Z gospo sva si precej različnih let. Dodala je še: »Velikokrat je v življenju tako da ti ponudijo roko neznani, od tistih ki naj bi jo dobil je pa ni. Zdaj vem da so še dobri tako kot vi. Je pa veliko že to, da je nekdo, ki ti je pripravljen pomagati.HVALA.« In da dobiš takšen dober "fit back" od nekoga, ki je precej starejši od tebe, veliko bolj moder, z veliko več izkušnjami, se ti usta razširijo do oči! Če hočeš nekomu, prisluhniti, mu pomagati ni ovira ne spol, ne starost in ne oddaljenost. Da je pravzaprav prišlo, do najinega pogovora so na nek način povezani tudi člani priljubljenega slovenskega narodnozabavnega ansambla Modrijani, saj brez njihove "akcije" Snežak Modrijan, ne bi prišle v stik. Gospa ima željo podariti svoje izdelke in z njihovo pomočjo ji bo uspelo. Hvala tudi Vam. Človek je najsrečnejši na svetu, če lahko nekomu poda roko v znak pomoči!

Se sprašujete zakaj pravzaprav to delim z Vami?! Čedalje več ljudi se spoznava, navezuje nove stike, sklepa prijateljstva, deli mnenja preko socialnega omrežja facebook. In ja seveda, tudi ta zgodba je plod t.i. fb-ja. No, da Vam odgovorim na zgoraj zastavljeno vprašanje. To delim z Vami v prvi vrsti preprosto za to, ker se me je ta zgodba zelo dotaknila in sem prepričana da še koga od Vas, ki jo bo prebral. Delim tudi zato, ker upam, da veste koliko pomeni družina in prijatelji, ko je nekdo v stiski. Koliko pomeni volja do življenja, volja biti pomagati drugim, jih obdarovati, volja do osrečevanja drugih. LJUBITI ŽIVLJENJE POMENI ŽIVETI!

Še nekaj misli:
Ko delaš dobro, bodo rekli, da to počneš s sebičnimi nameni in zaradi koristi; nič zato delaj dobro. Dobro, ki ga storiš, bo morda jutri pozabljeno; nič zato, stori dobro. Ljudje, ki si jim pomagal, ti morda ne bodo hvaležni; nič zato, pomagaj jim.

(Gospa je seznanjena z objavo na spletu)

Urška R.