Se vam je že kdaj zgodilo, da ste mislili da vas bo povozil
čas? Ja, meni se ravno zdaj to dogaja…Toliko stvari se dogaja okoli mene, da
jih več kot polovico enostavno preskočim…Predvsem lepih, norih, odštekanih
stvari, do novih izzivov, ki se jih že takooOooooo veseliiiim!!:) Če bi začela
naštevati bi mi verjetno pregorela tipkovnica…
…Saj ne da si ne bi želela, da imam pestro, polno, po domače
povedano nafilano življenje.. samo, tu pa tam me preprosto zmanjka..Ne vem kaj
naj naredim prej..pa ni tu, da si ne znam razporediti stvari.. že samo to ali
naj grem prej pod tuš ali prej na WC imam dilemo..hec..ja ne vem kje bi še
pridobila malo časa..
Potem pa pridejo dnevi, tedni ko si preprosto toliko freee, da ti že najeda..in ne veš kaj bi počel..Hodiš po hiši sem in tja, noter in ven, od računalnika do hladilnika, od postelje do kavča, ja saj paše to 1, 2 dni, potem greš pa že sam sebi na živce.
In ko hočeš naredi vse na enkrat, se zbudiš cel zaspan od prejšnje neprespane noči, se urediš, sedeš v avto, greš do faxa, prideš domov ura 3..potem hočeš narediti vse kar si si zadal za današnji dan: od učenja, do pospravljanja, gledanja svoje najljubše telenovele – ja punce smo takšne, do brskanja po socialnih omrežjih kjer tako ali tako nikoli nič pametnega ne izveš..samo kdo je s kom in kdo je šel narazen, ampak nas tako potegne notri, da je ura že 9 zvečer, potem te prime , da bi šel morda kaj speči je ura v hipu 11 zvečer, se spomniš, da si si dal obljubo da boš začel teči.. jah kdaj če ima dan samo 24 ur? ..kje so vmes še moji hobiji? Ne pridejo na vrsto. Toliko je teh protestov, stavk…jaz bom štrajkala glede časa! Hočem ga vsaj 30 ur na dan! Zmankuujee mii ga zaaseeee!
Tako nekako je skozi delovne dni, jeeeej komi čakaš vikend, misliš kako boš opravil samo nujne stvari potem se posvetil samemu sebi, prebral kakšno dobro knjigo, naredil nekaj zase, si odpočil za naslednji delovni teden…že dobiš telefonski klic: bajba greva ven, greva u šopping, kava, sladoled, tortice… seveda cela vesela rečem jaaaaa, kdo bi se tega branil? Ženski popoldnevi so neprecenljivi..samo kaj ko zopet nisi naredil popolnoma nič… in zopet se ti vse prestavi za en teden naprej, tako je iz tedna v teden in meseca v mesec… vse lepo in prav, samo čas tako beži, da res ni se vredno ukvarjati s preteklostjo in ne prihodnostjo, živimo sedanjost.
Potem pa pridejo dnevi, tedni ko si preprosto toliko freee, da ti že najeda..in ne veš kaj bi počel..Hodiš po hiši sem in tja, noter in ven, od računalnika do hladilnika, od postelje do kavča, ja saj paše to 1, 2 dni, potem greš pa že sam sebi na živce.
In ko hočeš naredi vse na enkrat, se zbudiš cel zaspan od prejšnje neprespane noči, se urediš, sedeš v avto, greš do faxa, prideš domov ura 3..potem hočeš narediti vse kar si si zadal za današnji dan: od učenja, do pospravljanja, gledanja svoje najljubše telenovele – ja punce smo takšne, do brskanja po socialnih omrežjih kjer tako ali tako nikoli nič pametnega ne izveš..samo kdo je s kom in kdo je šel narazen, ampak nas tako potegne notri, da je ura že 9 zvečer, potem te prime , da bi šel morda kaj speči je ura v hipu 11 zvečer, se spomniš, da si si dal obljubo da boš začel teči.. jah kdaj če ima dan samo 24 ur? ..kje so vmes še moji hobiji? Ne pridejo na vrsto. Toliko je teh protestov, stavk…jaz bom štrajkala glede časa! Hočem ga vsaj 30 ur na dan! Zmankuujee mii ga zaaseeee!
Tako nekako je skozi delovne dni, jeeeej komi čakaš vikend, misliš kako boš opravil samo nujne stvari potem se posvetil samemu sebi, prebral kakšno dobro knjigo, naredil nekaj zase, si odpočil za naslednji delovni teden…že dobiš telefonski klic: bajba greva ven, greva u šopping, kava, sladoled, tortice… seveda cela vesela rečem jaaaaa, kdo bi se tega branil? Ženski popoldnevi so neprecenljivi..samo kaj ko zopet nisi naredil popolnoma nič… in zopet se ti vse prestavi za en teden naprej, tako je iz tedna v teden in meseca v mesec… vse lepo in prav, samo čas tako beži, da res ni se vredno ukvarjati s preteklostjo in ne prihodnostjo, živimo sedanjost.
Toliko še imam želja kaj storiti v svojem življenju in vsak dan se mi porodi kakšna nova, se kakšna izpolni, se odpre nov izziv, nov projekt.. Super, samo časa ni in ni. In ja moja kitara že lep čas sameva.... Treba bo narediti kaj v tej smeri, čimprej, že danes..
Pred kratkim sem namesto 1-ke napisala 2-ko pred mojo starost…JAA ŽEE JAAA… in se spraševala kako je mogoče, da so leta tako hitro minila? Če sem se ravno rodila, se še spominjam kako smo se igrali v vrtcu, (pred očmi imam še danes dogodke: kako sva z prijateljico večkrat pobegnili iz vrtca domov, ker sva imeli dobrih 50 metrov, kako sva komaj čakali dedka mraza, praznovanje rojstnega dne..itd.) kakšne lumparije smo počeli v osnovni šoli, kaj šele v srednji.. Sploh se ne zavedamo, kako hitro čas beži, kako hitro bo napočil naš konec..
